O ZDENKI

Bila si kot roža, ki iznad rosne

trave dvigala je glavo,

široko razprla stebelne ročice,

željno odprla cvetne liste, da

vase vsrkala bi sončne žarke.

Bila si tako nežna in krhka,

a tvoje srce je bilo veliko,

tako čuteče, polno topline

in neizmernega sočutja.


– Miranda Brataševec


Veliko nas je Novogoričanov, ljudi iz drugih krajev in tudi preko meja naše lepe dežele , ki si se jih Zdenka v svojem življenju dotaknila s svojo nežno, delavno, skromno in sočutno dušo in v nas pustila neizbrisno sled.

Kljub svoji veliki delavnosti, natančnosti in predanosti je bila ena njenih največjih vrlin ta, da ko je začutila človeka v stiski, mu ni zmogla reči ne in je pomagala z vso svojo energijo.

Poti v njenem življenju niso bile lahke. Še manj pa enostavne. A kljub temu polne in bogate z izkušnjami.


Že kot majhna deklica je Zdenka Gustinčič stopala po več kilometrov dolgi poti v Grgar, kjer je obiskovala osnovno šolo. Kasneje jo je študij prava ponesel v Ljubljano in ji omogočil, da je kmalu po diplomi začela v Novi Gorici graditi uspešno strokovno kariero pravnice in sodnice. Svojo zahtevno profesionalno pot je leta 1995 nadgradila z imenovanjem za notarko. Z veseljem, strokovnostjo in vestnostjo, ki ga je kazala do svojega dela, si je pridobila ugled in zaupanje kolegov in ljudi, ki so se k njej obračali po pomoč. Njeno delo se ni končalo v pisarni ampak je svoj izreden čut za sočloveka pokazala tudi s tem, da je bila velikokrat na razpolago tudi v svojem prostem času. Ta skromnost in človečnost se je odrazila tudi v boju z boleznijo s katero se je nenadoma soočila a navkljub temu vlivala upanje sebi in drugim. Z zaupanjem in vztrajnostjo je sprejemala vsak nov dan, ki ji je bil podarjen in do zadnjega trenutka stopala po življenjski poti z notranjo močjo in optimizmom.

 

Kljub temu, da se je od te življenjske poti veliko prezgodaj poslovila, se njena srčna, človekoljubna in dobrodelna pot danes nadaljuje v okviru Ustanove Zdenke Gustinčič – Fundacije za dobro ljudi in narave, kar je bila tudi njena zadnja želja in jo Zdenki v spomin vodijo njeni najbližji prijatelji.

​Zdaj ponosno dvigni glavo,

da ti sonce lahko zaceli dušne rane,

umiri razburkane valove,

da ne prestopijo bregove

in s solzami pokrijejo

obličje tvoje.