ki iznad rosne trave dvigala je glavo,
široko razprla stebelne ročice,
željno odprla cvetne liste,
da vase vsrkala bi sončne žarke.
Bila si tako nežna in krhka,
a tvoje srce je bilo veliko,
tako čuteče, polno topline
in neizmernega sočutja.
– Miranda Brataševec
Kdo je bila Zdenka Gustinčič?
Zdenka Gustinčič je bila rojena dne 16. 1. 1950 v Novi Gorici. Ob njenem rojstvu sta bila starša za tiste čase že precej v letih, saj je bil oče Marjan star 43 let (roj. 1907), mama pa 32 let (1918). Zdenka je bila njun edini otrok. Svoje otroštvo in mladost je preživljala na manjši domačiji v Grgarju, po domače se je reklo Fobški Kal, ki je bil dediščina njene matere. Njihova hiša stoji na vrhu klanca, ob poti, ki je povezovala Grgar s Čepovansko dolino. Ker je po tej poti potekal zelo živahen promet, je Zdenkin praded Štefan Jevšček po I. svetovni vojni na domačiji odprl gostilno in kavarno Fobški Kal, ki jo je uspešno vodil vse do svoje zgodnje smrti l. 1932, ko ga je nekdo (še danes se ne ve kdo) v bližini hiše umoril. Posestvo in gostilno je prevzel njegov sin Štefan, ki je bil samski in brez otrok. Po njegovi smrti l. 1952 je posestvo opustelo in samevalo, dokler ga ni rešila na javni dražbi Zdenkina mama Ljudmila, izplačala dedne deleže ostalih solastnikov in postala nova gospodarica na Fobškem Kalu. Zdenkina starša sta v obnovo hiše in posestva vložila vse svoje prihranke in delo. Ko je bila Zdenka stara 21 let in je že študirala na Pravni fakulteti v Ljubljani, je njen oče l. 1971 umrl. Očeta so v II. svetovni vojni zajeli fašisti in ga mučili, od česar si ni nikoli povsem opomogel. Z mamo sta bili obe zelo navezani nanj in njegove smrti nista mogli preboleti. Mama ni mogla več sama skrbeti za posestvo, zato sta se z Zdenko, ko je ta doštudirala, skupaj preselili v stanovanje v Novo Gorico. Zdenka je stanovanje odkupila s pomočjo kredita. Z mamo sta znali živeti zelo skromno, bili sta spretni pri raznih hišnih opravilih, zato je njuno premoženje počasi naraščalo. Zdenka si je vedno želela živeti v majhni hiški. To željo si je uresničila l. 1999, ko si je kupila hišo v 3. gradbeni fazi in jo postopoma dograjevala. Vanjo pa se je vselila šele l. 2009, po mamini smrti. Hišo na Fobškem Kalu je obdržala, vendar je tja zaradi pomanjkanja časa, preobilice dela in kasneje tudi zaradi bolezni vedno manjkrat zahajala.
Zaradi vsega hudega, kar je njen oče doživel in preživel v vojni, je bila Zdenka zavedna Primorka. Čeprav je Nova Gorica obmejno mesto in so v nekem obdobju domala vsi Slovenci hodili po nakupih v Italijo, je odločno zavračala nakupovanja na drugi strani meje. Ena od prijateljic se spominja, da je Zdenka, če jo je kdaj povabila, naj gre z njo po nakupih čez mejo, le zamahnila z roko in rekla: »Kaj boš tam nakupovala, saj je tudi tu kaj!«
Takoj po končani diplomi na Pravni fakulteti v Ljubljani se je zaposlila na tedanjem Temeljnem sodišču v Novi Gorici, kjer je opravljala pripravništvo, zatem pa postala sodnica na civilnem oddelku.
V letu 1995, ko se je v Sloveniji ponovno uvedel notariat, je postala notarka v Novi Gorici. Takrat je imela Nova Gorica le eno notarsko mesto, Zdenka je ta poklic opravljala strokovno in vestno, z velikim veseljem in požrtvovalnostjo. V domačem kraju si je kot notarka pridobila ugled in zaupanje ljudi. Vključevala se je v delo notarske zbornice ter aktivno sodelovala pri izdaji prve številke Notarskega vestnika. Ta na videz krhka in nežna ženska je bila med ljudmi spoštovana tudi zaradi svoje poštenosti, visokih moralnih načel, vestnosti, srčnosti, iskrenosti, pravičnosti in prijaznosti.
Imela je posluh za glasbo in je zelo rada pela. Bila je pevka v Komornem zboru Nova Gorica pod taktirko Štefana Mavrija. Bila pa je tudi ena od najbolj aktivnih članic Rdečega križa v domačem kraju in je veliko delala kot prostovoljka. Čeprav je bila varčna in skromna, je vedno donirala denar za ljudem v stiski, zlasti je bila občutljiva in srčna do otrok.
Okrog njenega 50. leta starosti je Zdenko prvič izdalo zdravje. Resno je zbolela in se pogumno soočila s kruto boleznijo. S pomočjo medicine, s trdno voljo do življenja, človeško močjo, z optimizmom ter vedro naravo je bolezen uspešno premagala. Dobrih 8 let kasneje je bolezen ponovno izbruhnila. Še vedno v bolj skriti, zahrbtni obliki ter z neznačilnimi in dolgo nerazpoznavnimi simptomi, zaradi česar so bili spregledani in prepozno ugotovljeni zgodnji znaki bolezni, kar je bilo zanjo usodno. Leta 2011 je bila bolezen močnejša od življenja. Dne 20.06.2011 je Zdenka Gustinčič umrla. Pokopana je v družinskem grobu skupaj z mamo in očetom na pokopališču pri Sveti trojici v Novi Gorici.
Kot notarka je Zdenka seveda razmišljala o svojem premoženju in o tem, komu ga bo zapustila, saj svojih otrok in bližnjih dedičev ni imela. Dne 22. 2. 2008 je pred odhodom na neko potovanje (za vsak slučaj, če letalo strmoglavi, je rekla) napisala lastnoročno oporoko. V oporoki je natančno opisala garanje in odrekanje, s katerim je njena družina pridobila svoje premoženje in določila dediče. Nekaj denarja in zlatnine je zapustila svojim nečakom in nečakinjam, bratrancem in sestričnam.
V oporoki je zapisala, da ima glede domačije na Fobškem Kalu že dolga leta željo, da bi se preuredila v majhen, prijazen in domač dom za ostarele. Želela je, da bi bil njen dom tako prijazen, kot je bil v času, ko je tam živela njena družina in še dodala, da sta starša dajala streho nad glavo vsem mimoidočim, ki jih je na poti mimo domačije ujelo slabo vreme. Veža v hiši je bila nekakšna čakalnica, če je zunaj snežilo ali deževalo. Z oporoko je zato Zdenka Gustinčič svojo domačijo na Fobškem Kalu zapustila Domu upokojencev v Novi Gorici, ki je nenadejano dediščino sicer sprejel, vendar vodstvo doma nekako ni vedelo, kaj naj bi z njo počelo. Domačija je bila v precej propadlem stanju, v odročni vasi, tako rekoč odmaknjeni od civilizacije, predvsem pa od zdravstvene in druge oskrbe, ki se pričakuje za bivanje starejših oseb.
Za vse ostalo premoženje je Zdenka v oporoki želela, da se »ustanovi fundacija ali sklad, ki bi služil v dobro ljudi in zasledoval usklajenost človekovega načina življenja z naravo«. Za izvršiteljico oporoke in za ustanoviteljico fundacije je Zdenka v svoji oporoki določila Lilijano Reljič in še eno prijateljico notarko, ki pa zaradi osebnih razlogov te naloge ni mogla sprejeti.
Lilijana Reljič odkrito pove, da če bi takrat vedela, kaj jo čaka, tudi ona verjetno ne bi sprejela te naloge. Še slutila ni, kakšen boj z birokracijo jo čaka in kako zapleteni so v naši državi postopki za ustanovitev neke fundacije. Najbrž tudi Zdenka sama, čeprav je bila notarka, tega ni dobro vedela. Če bi ustanovila fundacijo še za časa svojega življenja, bi bilo to relativno enostavno. Ustanavljanje fundacije po smrti ustanovitelja in prenos dediščine na novoustanovljeno fundacijo pa je bil podoben bitki z mlini na veter. Ustavljalo se je na vsakem koraku – tega se ne da, ne more, tega še nismo delali, moramo vprašati, moramo se posvetovati… Ne bo šlo….
”Ravnanje s tujim premoženjem, denarjem in zapuščino ni majhna odgovornost, toda rezultati večletnega dela so sedaj že jasno vidni. Zdenkino darilo, dano od srca in z dobrimi nameni, pomeni za vse, ki čutijo veličino tega dejanja, velik izziv in poziv, da njeno sporočilo živimo in plemenitimo še naprej. Kajti bogastvo se ne meri po tem, koliko denarja imaš, ampak po tem, koliko darov imaš in kako in koliko jih deliš. Darovanje osrečuje, zato iz besede srčno, ko mu dodamo črko e (energija, empatija, entuziazem), nastane srečno. ”
Lilijana Reljič
Zemeljska pot Zdenke Gustinčič je končana, mirno počiva v svoji ljubljeni domači novogoriški zemlji, v objemu matere Narave, ki jo je spoštovala in imela rada. V Fundaciji, ki nosi njeno ime in v spominih tistih, ki so jo poznali, bo živela še naprej.
Besedilo povzeto po članku notarke Staše Lepej
Zdaj ponosno dvigni glavo,
da ti sonce lahko zaceli dušne rane,
umiri razburkane valove,
da ne prestopijo bregove
in s solzami pokrijejo
obličje tvoje.